Search the repository

Abstract: Namen: Primerjava ravni zadovoljstva bolnikov z zdravniki družinske medicine v Sloveniji v letih 1998 in 2004. Metode: V dveh presečnih raziskavah je bil uporabljen EUROPEP vprašalnik s 23 vprašanji. V prvo raziskavo, izvedeno leta 1998, je bilo vključenih 36 ambulant družinske medicine iz različnih zdravstvenih ustanov in 2160 bolnikov. Druga raziskava, ki je potekala leta 2004, pa je v vzorec zajela 31 ambulant družinske medicine in 930 bolnikov. Rezultati: Na vprašalnike je odgovorilo 83,8 % bolnikov iz prve in 99,6 % iz druge raziskave. Povprečna skupna ocena zadovoljstva bolnikov se je dvignila s86,6 na 87,7 točk na lestvici s 100 točkami (p = 0,034). Izboljšanje je opazno pri vseh, razen pri štirih vprašanjih. Vprašanje: "Ali vam je zdravnik pomagal, da ste mu povedali o svojih težavah?" je dobilo enako dobro oceno. Vključevanje bolnika v odločanje o zdravljenju in možnost telefonskega pogovora z zdravnikom sta bili ocenjeni slabše, a statistično neznačilno. Možnost dobiti telefonsko zvezo z ambulanto je bilo edino vprašanje s statistično značilno slabšo oceno. V obeh raziskavah je najnižjo oceno dobilo čakanje v čakalnici. Najbolj so bolniki cenili zaupnost ravnanja s podatki in zdravnikovo pripravljenost, da jih posluša. Zaključek: Rezultati naše raziskave jasno kažejo na pozitivne trende zadovoljstva z zdravniki družinske medicine pri obiskovalcih ambulant družinske medicine. Izsledki obeh študij pa so pokazali tudi na možna področja za izboljševanje kakovosti: izboljšanje telefonske dostopnosti ambulante, zmanjšanje čakanja v čakalnici in večji poudarek veščinam sporazumevanja.
Keywords: družinska medicina, zadovoljstvo bolnika, Slovenija
Published in RUP: 15.10.2013; Views: 2947; Downloads: 57
Link to full text

Abstract: Izhodišče: Za uspešno zdravljenje diabetesa je zelo pomembna bolnikova sposobnost za samooskrbo. Bolniki vsakodnevno sprejemajo odločitve, kako vključiti priporočila zdravljenja v svoje življenje, ne da bi pri tem trpela kakovost njihovega življenja. Raziskava predstavlja, kakšne ovire v sodelovanju pri zdravljenju občutijo sladkorni bolniki. Metode: Uporabljena jebila kvalitativna metodologija s petimi fokusnimi skupinami bolnikov in eno skupino strokovnjakov z osrednjega področja Slovenije. Prepis posnetka je bil dvojno neodvisno analiziran z uporabo metode bazalne teorije z določitvijo kod kot osnovnih analiznih enot in združevanjem kod v teme in kategorije. Rezultati: Bolnikova stališča do bolezni se po postavitvi diagnoze sčasoma spreminjajo. K prilagoditvi na drugačne življenjske okoliščine in k ponovnemu obvladovanju življenja pripomorejo znanje o bolezni in lastne izkušnje v zveziz boleznijo. Prijatelji in družina ne podpirajo vedno zdravljenja sladkorne bolezni. Nekateri bolniki v družbi zanikajo bolezen, ker jo čutijo kot stigmo. Sladkorna tudi vpliva na bolnikovo delovno sposobnost in finančno blagostanje. Pri premagovanju ovir je zelo pomembno vzajemno zaupanje z zdravnikom in zdravnikovo iskreno zanimanje za težave bolnika. Bolniki odklanjajo presplošne nasvete in pričakujejo, da jim bo zdravnik pomagal razviti sposobnost samooskrbe in obvladovanje bolezni. Na sposobnost samooskrbe pa vplivajo tudi dobra organiziranost bolnikovega življenja in njegove osebnostne lastnosti. Razprava: Raziskava predstavlja ovire za bolnikovo zavzetost za zdravljenje, kot jih doživlja bolnik. Bolniki čutijo pravico do občasne opustitve priporočenega zdravljenja, posebej v določenih družabnih in življenjskih okoliščinah. Ravnovesje med željami bolnika, delovnimi zahtevami in priporočili za zdravljenje na eni strani ter k bolniku usmerjena individualna podpora zdravnika ob bolnikovi prilagoditveni sposobnosti na drugi strani lahko izboljša zdravstveno oskrbo.
Keywords: zavzetost za zdravljenje, osnovno zdravstvo, samooskrba, kvalitativna metodologija, sladkorna bolezen
Published in RUP: 15.10.2013; Views: 6019; Downloads: 135
Link to full text

Abstract: Background: The prevalence of multimorbidity in family practice is rising and psychiatric comorbidity presents a risk factor for premature mortality. Objective: The aim of this study was to determine the prevalence of anxiety and depression in the adult population of family practice patients with chronic somatic diseases, aged between 18 and 64 years old. Methods: We performed a cross sectional study in 500 consecutive patients from twelve family practices. Zung's self-assessment inventories for anxiety and depression were used to determine the presence of psychiatric comorbidity. The main outcome measures were depression and anxiety scores in patients with various comorbidities. Results: The response rate was 90.4 %. 8.4 % of family practice visitors suffered from anxiety symptoms and 15.2 % from depressive symptoms. At least one chronic disease was present in 40.7 % of the patients. Significantly higher rates of depression and anxiety were found among patientswith chronic somatic disease (p=0.001, P<0.001, respectively; ?2 test)or chronic pain (p<0.001, p<0.001, respectively; ?2 test). Significantly more patients with rheumatic diseases had depression in comparison to those without them (p=0.018; ?2 test). Significantly more patients with migraine or rheumatic diseases had anxiety in comparison to those without them (p=0.010, p=0.030, respectively; ?2 test). Chronic pain was present in significantly more patients with a particular chronic disease in comparison to the patients without it (p<0.050; ?2 test). Conclusions: Family doctors should actively search and treat psychiatric comorbidity also in the population of patients with chronic somatic diseases, aged between 18 and 64 years old.
Keywords: družinske medicina, anksioznost, depresija, kronična bolezen, bolečina
Published in RUP: 15.10.2013; Views: 3544; Downloads: 48
Link to full text