Globalizacija, imperializem in kriza evropskega svetaZobec, Miha (Avtor) globalizacijaimperializemkriza Evrope19. stoletjeDruga polovica 19. stoletja velja za obdobje pospešenega povezovanja sveta. Železnice, parniki in telegraf so skrajšali razdalje, svetovna trgovina pa je vse tesneje povezovala gospodarstva različnih celin. Toda globalizacija ni vodila v zmanjševanje razlik. Industrializirane države so povečevale svojo gospodarsko moč, medtem ko so se številna druga območja v svetovno gospodarstvo vključevala predvsem kot dobavitelji hrane, surovin in delovne sile. Proti koncu stoletja se je gospodarsko povezovanje vse bolj prepletalo z imperializmom. Po krizi leta 1873 je vera v svobodno trgovino oslabela, države so uvajale protekcionistične ukrepe, industrijske sile pa iskale nova tržišča in vire surovin. Evropska kolonialna ekspanzija je dosegla vrhunec, v imperialno tekmovanje pa so se vključile tudi ZDA in Japonska. Kolonialno širjenje so spremljale predstave o evropskem civilizacijskem poslanstvu in rasne teorije, ki so upravičevale politično podrejanje, gospodarsko izkoriščanje in nasilje. Obdobje pred letom 1914 se pogosto označuje kot belle époque, čas gospodarske rasti, tehnološkega napredka in relativnega miru v Evropi. Toda za navidezno stabilnostjo so se kopičile socialne in politične napetosti. Na Kitajskem, v Rusiji, Osmanskem cesarstvu in Mehiki so krize prerasle v revolucije, odnose med velesilami pa so zaostrovali imperialna rivalstva, nacionalizem, oboroževanje in nasprotujoča si zavezništva. Prva svetovna vojna je razkrila osrednje protislovje obdobja: svet je postal tesneje povezan, vendar obenem globlje razdeljen zaradi neenakosti, imperialne dominacije in političnih rivalstev. M. Zobec20262026-09-04 14:59:51Neznano23565sl