<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?id=4647"><dc:title>Zakaj poučevati matematiko</dc:title><dc:creator>Felda,	Darjo	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Cotič,	Mara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>začetni pouk</dc:subject><dc:subject>matematika</dc:subject><dc:subject>problemska situacija</dc:subject><dc:subject>matematično znanje</dc:subject><dc:subject>matematična pismenost</dc:subject><dc:subject/><dc:description>Ko pri začetnem pouku matematike otroku predstavljamo matematične vsebine, največkrat izhajamo iz abstraktnih temeljev in ne iz izkušenj, ki jih otrok že ima, s čimer je pretrgana vez med matematiko in stvarnim svetom oziroma med matematiko in tistim matematičnim svetom, ki ga otrok že pozna. V nasprotju s tem bi moral učitelj učenca usmerjati, da skladno s svojimi izkušnjami in sposobnostmi viša raven matematične pismenosti, obenem pa gradi abstraktni matematični odsev stvarnega sveta ter bogati svoj matematični jezik. V zadnjem času se poudarja pomen igre oziroma dejavnosti, v katerih naj bi bil otrok aktivno udeležen. Z vživljanjem v problemsko situacijo in v razreševanje le-te naj bi spoznaval nove koncepte in strategije. Poraja pa se dvom, ali je v učni praksi res zaživel tak način pouka ali pa se dejavnosti uvajajo zgolj kot neka začetna motivacija, ki izzveni v prenašanje oziroma sprejemanje faktografskega znanja. Otrok mora nova spoznanja sproti prilagajati že usvojenim znanjem in povezovati matematiko z realnimi situacijami. Le tako občuti varnost, zadovoljstvo in uspeh ter je motiviran za doseganje novih znanj, s čimer učenje in poučevanje matematike dobita pravi smisel.</dc:description><dc:publisher>Pedagoška fakulteta</dc:publisher><dc:date>2012</dc:date><dc:date>2015-07-10 17:13:25</dc:date><dc:type>Delo ni kategorizirano</dc:type><dc:identifier>4647</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
