1. Upoštevanje historičnega konteksta pri skladanju kadenc za klavirske koncerte W. A. MozartaUrban Stanič, 2025, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: V osemnajstem stoletju je bila velika večina skladateljev tudi izvajalcev. Izvajali so lastne skladbe in skladbe sodobnikov. Praksa je bila, da so izvajalci v koncertih drugih skladateljev igrali lastne kadence, ki so jih prej zapisali ali pa improvizirali. W. A. Mozart je napisal kadence za večino svojih koncertov, kar ni bila ustaljena praksa. Za šest njegovih poznejših koncertov pa se ni ohranila nobena kadenca. Če kadenco napišemo sami, se lahko ravnamo po slogu ohranjenih Mozartovih kadenc in po značaju stavka, za katerega pišemo kadenco, kot svetujeta Eva in Paul Badura-Skoda. Uporabimo lahko tudi vire iz Mozartovega časa, kot je npr. Klavierschule Daniela Gottloba Türka. Türk piše, naj kadenca zadrži učinek skladbe in ga ojača. Kadenca naj po njegovem ne bo predolga in naj ne zaide v »glasbene vode, kjer skladatelj v skladbi ni bil«. Mozartove modulacije imajo funkcijo izmika, nove tonalitete ne potrjuje kot Beethoven. Izogiba se vpeljevanju tem eno za drugo brez jasne meje in koncu kadence, ki bi bil enak koncu zaključnega sola. Eva in Paul Badura-Skoda razdelita vsako kadenco na tri dele: začetni, srednji in zaključni. Začetni del je lahko tematski ali virtuozni. Za srednji del je značilen kontinuiran razvoj oz. Fortspinnung. Zaključni deli so najbolj svobodni, pogosto pa uporabijo določene harmonske sheme. Mozartove kadence se med seboj razlikujejo v načinu gradnje in obdelave materiala. Avtorjevi kadenci za koncert K. 414 sta po strukturi podobni Mozartovim. Kadenca za koncert K. 491 vsebuje še eno kadenco v malem, ki sestoji iz začetnega in srednjega dela.
Ključne besede: W. A. Mozart, klavirski koncerti, pisanje kadenc, Mozartov slog, primerjava kadenc
Objavljeno v RUP: 19.12.2025; Ogledov: 154; Prenosov: 2
 Celotno besedilo (3,30 MB) |
2. |
3. |
4. |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. |
10. |
