1. Reprezentacija revščine v slovenskih ljudskih pravljicah in berilih drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja v osnovni šoli : doktorska disertacijaKatjuša Gorela, 2023, doktorska disertacija Ključne besede: slovenske ljudske pravljice, revščina, reprezentacija, drugo vzgojno-izobraževalno obdobje, osnovna šola, berila, didaktika, učitelji, didaktika književnosti
Objavljeno v RUP: 13.11.2023; Ogledov: 2277; Prenosov: 41
 Celotno besedilo (2,82 MB) |
2. |
3. |
4. |
5. Element časa v filmu Fantovska leta (2014) Richarda Linklaterja : zaključno deloFilip Capuder, 2016, diplomsko delo Ključne besede: Fantovska leta, Linklater, Richard, čas, reprezentacija, časovna kapsula, slika gibanja, slika časa, montaža, zaključna dela
Objavljeno v RUP: 15.06.2020; Ogledov: 2455; Prenosov: 55
Celotno besedilo (585,25 KB) |
6. |
7. Fotografske podobe - orodje uprizarjanja spektakelskih identitet : diplomsko deloEma Weixler, 2015, diplomsko delo Ključne besede: družba spektakla, ideologija potrošništva, vizualna reprezentacija, jezik, komunikacija, mediji, fotografske podobe, identitete, diplomska dela
Objavljeno v RUP: 10.11.2016; Ogledov: 3308; Prenosov: 91
Celotno besedilo (579,02 KB) |
8. Uporaba teorije priredb pri pouku književnostiBarbara Zorman, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Uporaba medijskih priredb literature je precej razširjena pri različnih oblikah (po) uče(va)nja književnosti v osnovnih in srednjih šolah, hkrati pa slabo metodološko in teoretično podprta. Prispevek razmišlja, kako bi bilo s teorijo priredb omenjeno prakso mogoče izboljšati v smeri aktiviranja in sistematiziranja izkušenj učencev. S tega stališča se zdijo uporabna naslednja izhodišča. Prvič: avtorstvo. Teorija priredb prevprašuje status izvirnosti pri nekaterih kanonskih literarnih delih tako, da jih vzpostavlja kot predelave v nizu besedil. Zavrača apriorno hierarhijo med literaturo in drugimi (umetniškimi) mediji, posledično tudi princip zvestobe predelave izvirniku, za katerega domnevam, da je najpogostejši šolski pristop pri analizi priredb. To učencem odpira nove poglede na literaturo (npr. vprašanje kanona, vloga literature v družbi, ekonomski vidiki umetniške, sploh priredbene produkcije) pa tudi lastno ustvarjalnost. Drugič: primerjava med različnimi umetniškimi mediji je v skladu z navodili v učnem načrtu eden od osnovnih ciljev analize priredbenega procesa. Prispevek osvetli nekaj principov soočanja semiotičnih sistemov na podlagi primerjave med umetniškimi izvedbami skupne pripovedi (na primer po naratoloških kategorijah, kot so koncept pripovedovanje/ prikazovanje oziroma globinske strukture, zgodba, oseba, prostor, čas). Ker pa je opredeljevanje umetniških medijev kot čistih, izraznih zlasti v enem kodu (npr. film kot umetnost podobe), problematično, se ga zdi smiselno nadgrajevati s premiso, da je sleherni medij večkoden oziroma hibriden. Učencem, ki se v prostem času srečujejo predvsem z elektronskimi teksti, tak pristop omogoča refleksijo ter sistematizacijo spontano pridobljenih izkušenj. Tretjič, a nič manj pomembno: recepcija. Primerjanje lastnega odzivanja na čustvene, miselne in etične signale kot tudi na prazna mesta v umetniških delih v različnih medijih ponuja odlična izhodišča za kritični premislek o lastni vlogi receptorja.
Ključne besede: večkodna pismenost, verbalna in vizualna reprezentacija, filmska vzgoja, teorija adaptacij
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 3939; Prenosov: 69
 Povezava na celotno besedilo |
9. Ples s smrtjo : negacija in potrjevanje hierarhije v podobah mrtvaškega plesaTomislav Vignjević, 2006, izvirni znanstveni članek Opis: The dance of death, one of the most characteristic motifs of late-mediaeval and Renaissance art, has within the scope of its meaning preserved the basically negative connotation of a dance that was condemned by the Church throughout the Middle Ages. As a specific form of dancing in graveyards, quite widespread in the mediaeval period and prohibited by numerous Church orders, it further augmented the quality of subverting social and religious norms as one of the constitutive elements of the dance of death iconography. It combined the duality of meaning exhibited by the representation of an entire social structure in the form of a dance in which members of individual classes dance with Death. The hierarchy of the social structure, based on gradation from the pope at the beginning to the beggar and child at the end of the line, was presented in a transparent way and at the same time distorted by the fundamental idea of being equal before Death and by the dance with skeletons, which stood for the annulment of the hierarchical order. The social structure as presented by dances of death corresponded to the already familiar class distinctions, depicted in this iconographic topic in various types of classification into larger social groups: from the three-functional distinction into three social orders and the division into clerics and lay people, to the most widespread form of alternation of secular and clerical classes. Thus, the familiar models of social distinction into classes and groups were represented, the holders of authority and social power manifestly set at the head of a hierarchy that was at the same time the object of egalitarian criticism.
Ključne besede: ples, mrtvaški ples, stanovi, reprezentacija
Objavljeno v RUP: 10.07.2015; Ogledov: 4212; Prenosov: 47
Povezava na celotno besedilo |
10. |
