1. |
2. |
3. |
4. |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. Razvijanje rezilientnosti študentov preko doživljanja izkušnje inkluzije na pedagoški praksiKarmen Drljić, Vanja Riccarda Kiswarday, 2016, izvirni znanstveni članek Opis: Teorija rezilientnosti preučuje odziv na stresne in emocionalno naporne okoliščine. Kaže se v posameznikovi zmožnosti konstruktivnega odziva na izzive iz okolja. Prve konkretne izkušnje z otroki s posebnimi potrebami na pedagoški praksi lahko študentom bodočim vzgojiteljem zaradi še nezadostnih izkušenj in kompetenc predstavljajo izziv, ki je včasih lahko naporen. V kvalitativni raziskavi smo želeli ugotoviti, kako se na praksi izraža rezilientnost študentk študijskega programa Predšolske vzgoje, Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, skozi opazovanje mentorjeve inkluzivnosti ter skozi prepoznavanja izzivov pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami. Analiziranih je bilo 43 poročil strnjene pedagoške prakse študentk tretjega letnika predšolske vzgoje. Rezultati so pokazali, da študentke pri vzgojiteljicah mentoricah prepoznavajo tako inkluzivna kot neinkluzivna stališča in delovanja, toda pogosteje opisujejo inkluzivnost. Nadalje smo ugotovili, da se dobra polovica študentk (55,8 %) na konkretno izkušnjo inkluzije odzove proaktivno, 44,2 % pa pasivno. Študenti, ki proaktivnega odziva še niso zmožni, potrebujejo podporo in usmerjanje, predvsem pa mehanizme, s pomočjo katerih postopoma in samostojno izgrajujejo rezilientnost, ki je v inkluzivnih vzgojno-izobraževalnih okoljih pomembna in potrebna kompetenca pedagoga.
Ključne besede: študenti, predšolska vzgoja, praktično usposabljanje, rezilientnost, otroci s posebnimi potrebami, inkluzija
Objavljeno v RUP: 24.01.2018; Ogledov: 1971; Prenosov: 46
 Povezava na polno besedilo |
10. Model spodbujanja rezilientnosti v šolskem okoljuVanja Riccarda Kiswarday, 2014, izvirni znanstveni članek Opis: Teorija rezilientnosti preučuje dejavnike, ki večajo učinkovitost posameznika pri preseganju ovir, ki se v obdobju odraščanja povezujejo s šolanjem. Spodbujanje razvoja rezilientnosti je najučinkovitejše, ko poteka neposredno prek izkustvenega učenja. Literatura kot ključne dejavnike izpostavlja: vključujoče, varno in skrbno učno okolje, ki postavlja realno visoka pričakovanja, zagotavlja ustrezno pomoč in podporo, razvija vseživljenjske kompetence ter omogoča samostojno in aktivno participacijo. Te dejavnike poudarjajo tudi sodobna didaktično-metodična načela, zato nas je zanimalo, v kolikšni meri rezilientnost v šoli spodbujajo slovenski učitelji, čeprav s teorijo rezilientnosti niso seznanjeni. Oblikovali smo Model spodbujanja rezilientnosti v šolskem okolju in ga evalvirali na vzorcu 429 učiteljev različnih strokovnih profilov.
Ključne besede: učna uspešnost, učno okolje, rezilientnost, napredovanje, učenci, učna pomoč, učitelji, strokovna usposobljenost
Objavljeno v RUP: 21.12.2015; Ogledov: 2530; Prenosov: 37
Povezava na polno besedilo |
