Iskanje po repozitoriju

Opis: Znanstvena monografija je v celoti posvečena češko-slovenskim kulturnim stikom v obdobju narodne prebuje in romantike/postromantike (z obsežno predzgodovino in posameznimi razlagalnimi "posegi" v poznejši čas). Tako gre za delo, ki predstavlja temeljno znanstveno študijo za obravnavana vprašanja. Študija opozarja na podobnosti in različnosti med deželami krone sv. Václava, ki so tvorile zaključeno zgodovinskopravno in v veliki meri tudi etnično enoto, in deželami Notranje Avstrije, kjer so živeli Slovenci, ki se pri svojih mejah niso mogli naslanjati ne na zgodovino ne na etnične meje. Delo ugotavlja, da se je oblikovanje narodne zavesti pri Čehih moglo nasloniti na ideologijo historičnega prava, medtem ko Slovenci te možnosti niso imeli oziroma je niso znali poiskati. Nadalje ugotavlja, da so bili v obdobju, ki je še prisegalo na historično pravo, Čehi korak pred Slovenci in so slednjim služili za zgled. To se je kazalo vse do konca obravnavanega obdobja, ko so Slovenci kljub pomislekom o pristnosti dozdevno srednjeveških Rokopisov kraljedvorskih in zelenogorskih le-te prevedli (Kopitar jih je vseskozi imel za ponaredke). Narodnorazvojna logika je Slovence večkrat silila v podrejen položaj nasproti Čehom, čeprav slovenski učenjaki in pesniki niso zaostajali za češkimi (Kopitar in Prešeren sta češke sodobnike celo presegala). V slovensko-češki smeri delo opozarja na poudarjeno individualne stike: za posamezne češke kulturne delavce so bila zanimiva nekatera dela slovenske književnosti (npr. Prešernova). Študija ugotavlja, da so češko-slovenski in slovensko-češki kulturni stiki v 19. stoletju presegli raven običajne kulturne izmenjave med dvema narodoma; v obeh premerih je šlo za naklonjenost med razumniki enega in drugega naroda, ki so čutili nekakšno medsebojno "krvno vez". Slednja pa ni bila samo posledica ideologije panslavizma, ki se je kot odgovor na tendenco vsenemškega združevanja pojavila v predmarčnem času, ampak tudi podobnih problemov (centralizacija, nerazvitost kulturne "infrastrukture" …). Delo, ki je namenjeno strokovnemu (slovenističnemu, slavističnemu in zgodovinarskemu) ter širšemu humanističnemu občinstvu, zlasti bralcem, ki se ukvarjajo z vprašanji slovenske narodne identitete in njene geneze v 19. stoletju v primerjavi z narodno genezo ostalih srednjeevropskih slovanskih narodov, predvsem Čehov, je temeljita znanstvena študija, ki zelo uspešno združuje avtorjevo večstransko strokovno zanimanje. Presega paradigmo klasične filologije v smislu moderne kulturne oz. intelektualne zgodovine. Študija izkazuje neoporečno pojmovanje interdisciplinarnosti: argumenti in metodologije posameznih strok se ne mešajo – primerjajo in dopolnjujejo se edino rezultati, ki so dobljeni na podlagi različnih pristopov. To je opaziti tudi v uporabljeni literaturi, ki je neobičajno široka, delo pa je v prenekateri točki utemeljeno na doslej pri nas še neuporabljenih primarnih virih (tu velja omeniti zlasti Šafaříkovo/Šafárikovo in Gebauerjevo zapuščino, ki se hrani v Pragi). Monografija ni pomembna samo za obravnavo češko-slovenskih stikov, temveč tudi v širšem slavističnem kontekstu – kot vzorčni primer preučevanja medsebojnega vpliva(nja) dveh kultur. Kot tako bo mogla služiti kot vzor pri izpeljavi podobnih raziskav odnosov med Slovenci in drugimi slovanskimi, pa tudi neslovanskimi narodi (zlasti sosedi).
Ključne besede: slovensko-češki kulturni stiki, 19. stoletje, interpretacija in recepcija literarnih del, romantika (literatura), nacionalizem v književnosti, literatura in družba, Rokopis Kraljedvorski, Rokopis zelenogorski, slovanstvo, jezik in kultura, Češka, Slovenija, kulturni stiki
Objavljeno v RUP: 27.03.2026; Ogledov: 247; Prenosov: 14
Celotno besedilo (2,79 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...