81. Aktivni učenec potrebuje aktivnega učiteljaNada Razpet, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Moderni načini poučevanja zahtevajo dobro izobraženega učitelja. Če želimo, da bodo učenci v procesu poučevanja čim bolj aktivni, jih moramo na to navajati že od zgodnje mladosti. Za naše delo na pedagoški fakulteti je torej pomembno, kako bomo študente predšolske vzgoje in študente razrednega pouka pripravili za njihov poklic. Če se bodo namreč otroci v vrtcu in kasneje v prvih razredih osnovne šole navadili, da bodo morali do nekaterih spoznanj priti sami s pomočjo vzgojiteljev in učiteljev, da jim torej odgovorov ne bomo prinesli na krožniku, se nam za našo prihodnost ni treba bati. Vendar se v sedanjem sistemu izobraževanja kažejo vrzeli, ki bodo vplivale ali pa že vplivajo na znanje naše mladine. Pri tem je treba še posebej poudariti odnos do naravoslovnih predmetov. Ankete, ki smo jih izvedli med študenti predšolske vzgoje in razrednega pouka, kažejo, da se študenti nekaterim vsebinam (praktičnim in teoretičnim), ki so temeljne vsebine naravoslovja, izogibajo in se jih ne naučijo do te mere, da bi jim bili osnovni pojmi povsem jasni. Za aktivno poučevanje pa je treba imeti dobro bazo osnovnega strokovnega znanja, saj se le vzgojitelj oziroma učitelj, ki je strokovno dobro podkovan, lahko hitro odziva na učenčeve potrebe in ga vodi do pravega odgovora na zastavljeno vprašanje oziroma do rešitve problema. S posebnimi primeri bomo pokazali, s kakšnimi problemi se pri delu na fakulteti srečujemo in kako jih poskušamo reševati.
Ključne besede: naravoslovje, eksperimentiranje, aktivno učenje, poučevanje
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 5892; Prenosov: 811
 Povezava na celotno besedilo |
82. Spremljanje aktivnosti učencev med nastopi študentov pri pouku matematike na razredni stopnjiMarina Volk, Marija Pisk, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Matematika v osnovni šoli je predmet, pri katerem lahko učitelj ponudi učencu veliko samostojnega odkrivanja in razmišljanja. Takšno učenje otroka miselno in čustveno aktivira ter mu daje zadovoljstvo ob novih odkritjih. Prispevek obravnava spremljanje aktivnosti učencev med učnim procesom pri pouku matematike. Učenec, ki je pri pouku aktiven, si z raznolikimi dejavnostmi in samostojnim odkrivanjem gradi trajno in uporabno znanje. Pomembno je odkriti, kako meriti učenčevo aktivnost in njene učinke, saj lahko to učitelja usmerja v to, da pogosteje uporabi oblike in metode dela, ki pripeljejo do večje angažiranosti učencev za šolsko delo in posledično do vseživljenjskega učenja. V teoretičnem delu so opredeljeni učna aktivnost v smislu učenčevega vložka v obliki lastne aktivnosti med poukom ter kazalniki, po katerih prepoznamo aktivnost med učnim procesom. Spremljali smo aktivnost 370 učencev v različnih oddelkih med izvajanjem nastopov študentov razrednega pouka pri matematiki. Za namen spremljanja aktivnosti je bil izdelan opazovalni list z osnovnimi kazalniki aktivnosti med učnim procesom. V opazovanje in beleženje opazovanj so bili vključeni študentje, ki so opazovali nastope kolegov študentov, in mentorici. Dejavnost učencev je bila opazovana po posameznih etapah pouka, saj je tako študent, ki je nastop izvajal, dobil takojšnjo povratno informacijo o tem, v kateri fazi učnega procesa so bili učenci najbolj pasivni oziroma aktivni. Predstavljeni so zbrani rezultati, mnenja študentov o aktivnem učenju in poučevanju ter zabeležki mentoric o učinkovitih oblikah in metodah dela pri izvajanju nastopov študentov pri predmetu didaktika matematike.
Ključne besede: učni proces, aktivnost učencev, motivacija, spremljanje, pokazatelji učenčeve aktivnosti, poučevanje in učenje matematike
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 5707; Prenosov: 119
Povezava na celotno besedilo |
83. Pogledi bodočih učiteljev na sodobno poučevanje naravoslovjaNataša Dolenc, Petra Furlan, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Cilj sodobne šole je oblikovati naravoslovno pismene posameznike, ki morajo biti kos zahtevam sodobne družbe, v kateri ima naravoslovje pomembno vlogo. Za dosego tega cilja pa mora učitelj/-ica izbrati sodobne strategije poučevanja, ki temeljijo na aktivnem delu učencev. V prispevku bomo prikazali, kakšni so pogledi bodočih učiteljev na sodobno poučevanje naravoslovja ter koliko izobraževanje in praksa vplivata nanje. Raziskava je bila izvedena s študenti tretjega letnika (N = 56) študijskega programa razredni pouk Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki še niso bili seznanjeni z vsebinami predmeta didaktika naravoslovja, in s študenti četrtega letnika (N = 28) študijskega programa razredni pouk po tem, ko so se s teoretičnimi in praktičnimi (laboratorijske vaje in nastopi) vsebinami o sodobnih vidikih poučevanja naravoslovja že seznanili. Študentje so izpolnili anketni vprašalnik z desetimi vprašanji odprtega in zaprtega tipa. Nanašala so se na njihova prepričanja o tem, kako je treba poučevati naravoslovje: kakšni so po njihovem mnenju primerni pristopi, kakšen je njihov odnos do eksperimentalnega dela in dela z živim materialom, kako bi poučevali naravoslovje, da bi bilo za učence bolj zanimivo, ter kako bi načrtovali sodobni pouk naravoslovja. Anketne vprašalnike smo pregledali, analizirali in med seboj primerjali mnenja študentov tretjega in četrtega letnika.
Ključne besede: naravoslovje, sodobni pristopi poučevanja, bodoči učitelji, naravoslovna pismenost, didaktika naravoslovja
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 5666; Prenosov: 171
Povezava na celotno besedilo |
84. Pomembnost ponazoril pri pouku geometrije v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobjuSanela Hudovernik, Mara Cotič, Darjo Felda, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Piaget je ugotavljal, da je v začetku otrokovega kognitivnega razvoja pomembna konkretno-izkustvena raven. Pri matematiki je pouk naravnan k iskanju poti in strategij reševanja problemov, zato so dejavnosti, ki temeljijo na nazornem in ne abstraktnem razumevanju dobra osnova za prehod na simbolno raven. Pri tem prehodu, od konkretnega k simbolnemu razumevanju osnovnih matematičnih pojmov pa tudi matematičnih problemov, so otroku v pomoč različni didaktični pripomočki. Učitelji razredne stopnje se v splošnem zavedajo, kako pomembna je uporaba konkretnih ponazoril pri matematiki. Učenci v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju pri pouku matematike pa le malo izkusijo učenje in poučevanje s pomočjo didaktičnih sredstev. Pomembna pa ni le uporaba le-teh, ampak tudi njihova izbira in pravilna raba. Tako smo v 7. razredu osnovne šole oblikovali problemski pouk geometrije z uporabo geoplošče. Želeli smo pokazati, da z njeno uporabo učenci dobro usvojijo osnovne geometrijske pojme in so uspešni pri geometrijskih problemih. Rezultati naše raziskave bodo spodbudili učitelje matematike v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju, da posodobijo pouk geometrije in uporabljajo ustrezne didaktične pripomočke. S takimi pristopi so učenci motivirani, kar vpliva na boljše znanje iz geometrije.
Ključne besede: geometrija, tretje vzgojno-izobraževalno obdobje, konkretna ponazorila, geoplošča
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 4584; Prenosov: 79
Povezava na celotno besedilo |
85. Povzetki diplomskih nalog v slovenščini in angleščini: kontrastivni vidikMojca Žefran, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Članek prikazuje analizo slovenskih in angleških povzetkov diplomskih del študentov Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Prvi del je posvečen teoretičnemu pregledu značilnosti strokovnih in znanstvenih besedil in se osredotoči na značilno strukturo znanstvenih besedil, ki sledijo vzorcu besedila problem-rešitev, kot ga je opredelil Hoey (2001). Nato poskuša razjasniti razlike med izvlečki in povzetki v slovenskih in angleških znanstvenih besedilih. Več avtorjev (Novak in Godec 2003; Kolin 2004) se strinja, da je pri razlikovanju med izvlečki in povzetki še vedno veliko nejasnosti, izraza pa se pogosto napačno uporabljata kot sopomenki. V drugem delu so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave, ki temelji na modelu Translation quality assesment (House 1997, 2004) in smernicah za stilistično analizo besedil (Bratož 2004). Analiziranih je bilo 20 povzetkov diplomskih del študentov študijskega programa Razredni pouk na UP PEF. Povzetki in njihovi angleški prevodi so bili analizirani z vidika štirih ravni: diskurzno-funkcijske (struktura, fraze, značilne za besedilno vrsto), semantično-leksikalne (strokovno besedišče), skladenjsko-morfološke (slovnične strukture) in slogovno-pragmatične (stopnja formalnosti). Najpomembnejši cilj je bilo ugotoviti, katere so najpogostejše težave študentov pri pisanju povzetkov v slovenščini in posebej pri prevajanju teh v angleščino. Rezultati so pokazali, da so imeli študenti največ težav pri prevajanju strokovnega besedišča s področja izobraževanja, pri prevajanju slovničnih struktur in pri slogu pisanja. Analiza podaja podlago za dopolnitev smernic za pisanje povzetkov diplomskih del. To bi pripomoglo h kakovosti zaključnih del na UP PEF, saj bi študenti pridobili dodatne kompetence za pisanje znanstvenih besedil, kar je ključnega pomena v vseh akademskih poklicih, kjer je to domala neizogibno.
Ključne besede: izvlečki, povzetki, strokovna in znanstvena besedila, vrednotenje kakovosti prevoda
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 5396; Prenosov: 145
Povezava na celotno besedilo |
86. Uporaba teorije priredb pri pouku književnostiBarbara Zorman, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Uporaba medijskih priredb literature je precej razširjena pri različnih oblikah (po) uče(va)nja književnosti v osnovnih in srednjih šolah, hkrati pa slabo metodološko in teoretično podprta. Prispevek razmišlja, kako bi bilo s teorijo priredb omenjeno prakso mogoče izboljšati v smeri aktiviranja in sistematiziranja izkušenj učencev. S tega stališča se zdijo uporabna naslednja izhodišča. Prvič: avtorstvo. Teorija priredb prevprašuje status izvirnosti pri nekaterih kanonskih literarnih delih tako, da jih vzpostavlja kot predelave v nizu besedil. Zavrača apriorno hierarhijo med literaturo in drugimi (umetniškimi) mediji, posledično tudi princip zvestobe predelave izvirniku, za katerega domnevam, da je najpogostejši šolski pristop pri analizi priredb. To učencem odpira nove poglede na literaturo (npr. vprašanje kanona, vloga literature v družbi, ekonomski vidiki umetniške, sploh priredbene produkcije) pa tudi lastno ustvarjalnost. Drugič: primerjava med različnimi umetniškimi mediji je v skladu z navodili v učnem načrtu eden od osnovnih ciljev analize priredbenega procesa. Prispevek osvetli nekaj principov soočanja semiotičnih sistemov na podlagi primerjave med umetniškimi izvedbami skupne pripovedi (na primer po naratoloških kategorijah, kot so koncept pripovedovanje/ prikazovanje oziroma globinske strukture, zgodba, oseba, prostor, čas). Ker pa je opredeljevanje umetniških medijev kot čistih, izraznih zlasti v enem kodu (npr. film kot umetnost podobe), problematično, se ga zdi smiselno nadgrajevati s premiso, da je sleherni medij večkoden oziroma hibriden. Učencem, ki se v prostem času srečujejo predvsem z elektronskimi teksti, tak pristop omogoča refleksijo ter sistematizacijo spontano pridobljenih izkušenj. Tretjič, a nič manj pomembno: recepcija. Primerjanje lastnega odzivanja na čustvene, miselne in etične signale kot tudi na prazna mesta v umetniških delih v različnih medijih ponuja odlična izhodišča za kritični premislek o lastni vlogi receptorja.
Ključne besede: večkodna pismenost, verbalna in vizualna reprezentacija, filmska vzgoja, teorija adaptacij
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 3942; Prenosov: 69
Povezava na celotno besedilo |
87. Novi pogledi na vlogo prevajanja pri poučevanju tujega jezikaSilva Bratož, Alenka Kocbek, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Na področju poučevanja drugega jezika se v zadnjih letih ponovno vse večji pomen pripisuje prevajanju kot legitimnemu pedagoškemu orodju. V prvem delu prispevka so obravnavani razlogi za neupravičeno omalovažujoč odnos do prevajanja pri metodologiji poučevanja drugega jezika v preteklih štiridesetih letih. Ta je zaznamoval zadnja desetletja kot odgovor na neustrezne pristope t. i. slovnično-prevajalske metode. Avtorici zagovarjata, da gre razloge za to iskati zlasti v pojmovanju vloge in rabe prevajanja, ki je pogosto preozko in ne upošteva sodobnih vidikov prevodoslovja in drugih disciplin. Pristop, ki je predstavljen v prispevku, združuje in hkrati nadgrajuje pedagoški vidik z ugotovitvami prevodoslovja in kognitivnega jezikoslovja. Obravnavane so relevantne sodobne smernice na področju prevodoslovja, medtem ko so v okviru kognitivnega jezikoslovja prikazani nekateri ključni pojmi in možni načini njihove uporabe pri učenju in poučevanju tujega jezika. Avtorici zagovarjata stališče, da je prevajanje potrebna in uporabna jezikovna zmožnost, kar je skladno z modelom sporazumevalnih zmožnosti, kot ga opredeljuje Skupni evropski jezikovni okvir. Poudarjata tudi, da bi bilo smiselno ponovno preučiti pomen in vlogo prevajanja kot orodja poučevanja, s čimer bi usvajanje jezika umestili v širši kulturni kontekst in hkrati spodbujali samostojnost učencev ter krepili njihovo zavedanje o medkulturnih in jezikovnih razlikah. V drugem delu so predstavljeni številni jezikovni primeri in vidiki, ki upravičujejo vlogo prevajanja pri poučevanju drugega jezika.
Ključne besede: prevajanje, prevodoslovje, kognitivno jezikoslovje, učenje in poučevanje drugega jezika
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 4778; Prenosov: 161
Povezava na celotno besedilo |
88. Kako dodiplomski študenti na pedagoški fakulteti zaznavajo šolski prostor kot dejavnik aktivnega učenjaMajda Cencič, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Aktivno učenje, povezano z izkušnjami učencev, poteka v konkretnih življenjskih okoliščinah, učenci pa z lastno aktivnostjo pridobijo novo znanje. Učno okolje mora pri tem čim bolj spodbujati učenje. Interaktivno učno okolje pa ni le spodbujevalnik učenja, ampak je tudi dejavnik učenja, saj prinaša številna sporočila, npr. kakšen odnos imamo do ekologije in trajnostnega razvoja, kako razumemo socialno kohezivnost v smislu sodelovanja s krajani, starejšimi, invalidi ipd. Šolski prostor deluje kot prikriti kurikulum, tridimenzionalni učbenik, tretji učitelj, tihi pouk ipd. Glede na drugačne poglede na šolski prostor nas je zanimalo, kakšna stališča imajo dodiplomski študenti Pedagoške fakultete v Kopru o šolskem prostoru kot dejavniku učenja in ali se stališča študentov razlikujejo glede na smer in letnik študija. V ta namen je 299 študentov vseh smeri študija v juniju 2012 izpolnjevalo vprašalnik. Iz vprašalnika, pretežno zaprtega tipa v obliki številčne ocenjevalne lestvice in lestvice stališč Likertovega tipa, smo za namen prispevka posebej analizirali tri stališča, ki se nanašajo na šolski prostor kot dejavnik aktivnega učenja. Združili smo jih v novo spremenljivko in jo za namen nadaljnje obdelave standardizirali. Podatki, obdelani na ravni opisne (srednje vrednosti, razpršenost) in inferenčne (Spearmanov korelacijski koeficient, Kolmogorov-Smirnov preizkus, regresijska analiza) statistike, kažejo, da se študenti strinjajo, da je šolski prostor dejavnik učenja, da pa na stališče o šolskem prostoru kot dejavniku aktivnega učenja bolj vpliva letnik kot smer študija.
Ključne besede: aktivno učenje, šolski prostor, stališča, študenti, pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 4398; Prenosov: 81
Povezava na celotno besedilo |
89. Vpliv etnične identitete na razvoj rezilience pri mladostnikih iz priseljenskih družinKarmen Drljić, Jana Suklan, Vanja Riccarda Kiswarday, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Rezilienca je dinamičen proces, za katerega sta značilni splošna življenjska prilagodljivost in prožnost mladostnika, ki kljub težavam ohranja svoj pričakovani razvoj. Pri tem imajo pomembno vlogo varovalni dejavniki tako znotraj posameznika kot tudi v njegovem družbenem okolju. Vzgojno-izobraževalne institucije lahko prispevajo k razvoju tako etnične identitete kot tudi rezilience. Etnična identiteta je psihosocialni razvojni proces, znotraj katerega se mladostnik na podlagi raziskovanja in razumevanja svoje etnične pripadnosti opredeli. Možni so štirje etnično identitetni statusi: privzeti, razpršeni, odloženi in doseženi. Omenjamo tudi dva modela spodbujanja razvoja rezilience v šoli, na podlagi katerih v zaključku oblikujemo priporočila za medkulturno inkluzivno usmerjeno šolo. Naš namen je bil razrešiti dihotomnost etnične identitete kot varovalnega dejavnika ali dejavnika tveganja pri mladostnikih iz priseljenskih družin. Strukturiran vprašalnik, ki je vključeval lestvico rezilience in merilno lestvico etnične identitete, je med marcem in junijem 2011 rešilo 371 slovenskih mladostnikov različnih etničnih pripadnosti, starih med 12 in 19 leti. Lestvica rezilience je bila v raziskavah prepoznana kot ustrezni merilni inštrument za merjenje stopnje rezilince med mladostniki in pripadniki različnih narodnosti. V preteklosti je bila izmerjena visoka zanesljivost obeh lestvic. V obeh primerih je bil koeficient Cronbach alfa nad 0,80. Hipoteze smo preverjali z analizo varianc in Games-Howellovim post hoc preizkusom. Rezultati so pokazali, da je dosežena etnična identiteta vplivala na razvoj rezilience pri mladostnikih iz priseljenskih družin. Inkluzivna in multikulturna šola je šola, ki mladostnikom dopušča raziskovanje in izražanje etnične identitete ter skozi vzgojno-izobraževalne procese posreduje multikulturne kompetence, ki so ključne za širšo socialno kohezijo in družbeno zrelost.
Ključne besede: mladostniki, rezilienca, varovalni dejavniki, etnična identiteta
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 4657; Prenosov: 90
Povezava na celotno besedilo |
90. Kako motivirati slepega in slabovidnega učenca v inkluzivnem učnem procesuAksinja Kermauner, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Manj ko učenec vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje stvari okoli sebe. Takega učenca je treba toliko bolj spodbujati h gledanju in opazovanju. Če pa gre za večjo izgubo vida (visoko slabovidnost ali slepoto), je treba učni proces obogatiti s prilagojenimi pripomočki in učili, da bo slep otrok lahko razvil podobne predstave kot videči. Za takega učenca je treba poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za ključne pojme iz učnega načrta ali okolja, ki niso na dosegu otrokove percepcije, ter ustrezno prilagoditi slikovni in grafični material. V prispevku navajam nekaj pripomočkov za uspešno delo s slabovidnimi in slepimi učenci ter metode, s katerimi jih motiviramo za optimalno sodelovanje v inkluzivnem učnem procesu. V praksi inkluzivnega šolanja se je pokazalo, da so specialni pripomočki, prilagojene metode ter ustrezna motivacija primerni in nadvse dobrodošli tudi za videče sošolce, kajti informacija, podana večkanalno (vid, sluh, tip), se bolje zasidra v spominu. Gre tudi za neke vrste dvosmerno inkluzijo - slep oziroma slaboviden učenec je vključen v večinsko osnovno ali srednjo šolo, okolje pa se s tem bogati in senzibilizira, ker se seznanja s specialnimi pripomočki in učili ter jih tudi s pridom uporablja.
Ključne besede: slep ali slaboviden učenci, inkluzija, specialni pripomočki
Objavljeno v RUP: 14.10.2015; Ogledov: 5126; Prenosov: 200
Povezava na celotno besedilo |
