81. Pomembnost ponazoril pri pouku geometrije v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobjuSanela Mešinović, Mara Cotič, Darjo Felda, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Piaget je ugotavljal, da je v začetku otrokovega kognitivnega razvoja pomembna konkretno-izkustvena raven. Pri matematiki je pouk naravnan k iskanju poti in strategij reševanja problemov, zato so dejavnosti, ki temeljijo na nazornem in ne abstraktnem razumevanju dobra osnova za prehod na simbolno raven. Pri tem prehodu, od konkretnega k simbolnemu razumevanju osnovnih matematičnih pojmov pa tudi matematičnih problemov, so otroku v pomoč različni didaktični pripomočki. Učitelji razredne stopnje se v splošnem zavedajo, kako pomembna je uporaba konkretnih ponazoril pri matematiki. Učenci v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju pri pouku matematike pa le malo izkusijo učenje in poučevanje s pomočjo didaktičnih sredstev. Pomembna pa ni le uporaba le-teh, ampak tudi njihova izbira in pravilna raba. Tako smo v 7. razredu osnovne šole oblikovali problemski pouk geometrije z uporabo geoplošče. Želeli smo pokazati, da z njeno uporabo učenci dobro usvojijo osnovne geometrijske pojme in so uspešni pri geometrijskih problemih. Rezultati naše raziskave bodo spodbudili učitelje matematike v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju, da posodobijo pouk geometrije in uporabljajo ustrezne didaktične pripomočke. S takimi pristopi so učenci motivirani, kar vpliva na boljše znanje iz geometrije.
Ključne besede: geometrija, tretje vzgojno-izobraževalno obdobje, konkretna ponazorila, geoplošča
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 940; Prenosov: 20
 Polno besedilo (0,00 KB) |
82. Povzetki diplomskih nalog v slovenščini in angleščini: kontrastivni vidikMojca Žefran, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Članek prikazuje analizo slovenskih in angleških povzetkov diplomskih del študentov Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Prvi del je posvečen teoretičnemu pregledu značilnosti strokovnih in znanstvenih besedil in se osredotoči na značilno strukturo znanstvenih besedil, ki sledijo vzorcu besedila problem-rešitev, kot ga je opredelil Hoey (2001). Nato poskuša razjasniti razlike med izvlečki in povzetki v slovenskih in angleških znanstvenih besedilih. Več avtorjev (Novak in Godec 2003; Kolin 2004) se strinja, da je pri razlikovanju med izvlečki in povzetki še vedno veliko nejasnosti, izraza pa se pogosto napačno uporabljata kot sopomenki. V drugem delu so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave, ki temelji na modelu Translation quality assesment (House 1997, 2004) in smernicah za stilistično analizo besedil (Bratož 2004). Analiziranih je bilo 20 povzetkov diplomskih del študentov študijskega programa Razredni pouk na UP PEF. Povzetki in njihovi angleški prevodi so bili analizirani z vidika štirih ravni: diskurzno-funkcijske (struktura, fraze, značilne za besedilno vrsto), semantično-leksikalne (strokovno besedišče), skladenjsko-morfološke (slovnične strukture) in slogovno-pragmatične (stopnja formalnosti). Najpomembnejši cilj je bilo ugotoviti, katere so najpogostejše težave študentov pri pisanju povzetkov v slovenščini in posebej pri prevajanju teh v angleščino. Rezultati so pokazali, da so imeli študenti največ težav pri prevajanju strokovnega besedišča s področja izobraževanja, pri prevajanju slovničnih struktur in pri slogu pisanja. Analiza podaja podlago za dopolnitev smernic za pisanje povzetkov diplomskih del. To bi pripomoglo h kakovosti zaključnih del na UP PEF, saj bi študenti pridobili dodatne kompetence za pisanje znanstvenih besedil, kar je ključnega pomena v vseh akademskih poklicih, kjer je to domala neizogibno.
Ključne besede: izvlečki, povzetki, strokovna in znanstvena besedila, vrednotenje kakovosti prevoda
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1343; Prenosov: 25
Polno besedilo (0,00 KB) |
83. Uporaba teorije priredb pri pouku književnostiBarbara Zorman, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Uporaba medijskih priredb literature je precej razširjena pri različnih oblikah (po) uče(va)nja književnosti v osnovnih in srednjih šolah, hkrati pa slabo metodološko in teoretično podprta. Prispevek razmišlja, kako bi bilo s teorijo priredb omenjeno prakso mogoče izboljšati v smeri aktiviranja in sistematiziranja izkušenj učencev. S tega stališča se zdijo uporabna naslednja izhodišča. Prvič: avtorstvo. Teorija priredb prevprašuje status izvirnosti pri nekaterih kanonskih literarnih delih tako, da jih vzpostavlja kot predelave v nizu besedil. Zavrača apriorno hierarhijo med literaturo in drugimi (umetniškimi) mediji, posledično tudi princip zvestobe predelave izvirniku, za katerega domnevam, da je najpogostejši šolski pristop pri analizi priredb. To učencem odpira nove poglede na literaturo (npr. vprašanje kanona, vloga literature v družbi, ekonomski vidiki umetniške, sploh priredbene produkcije) pa tudi lastno ustvarjalnost. Drugič: primerjava med različnimi umetniškimi mediji je v skladu z navodili v učnem načrtu eden od osnovnih ciljev analize priredbenega procesa. Prispevek osvetli nekaj principov soočanja semiotičnih sistemov na podlagi primerjave med umetniškimi izvedbami skupne pripovedi (na primer po naratoloških kategorijah, kot so koncept pripovedovanje/ prikazovanje oziroma globinske strukture, zgodba, oseba, prostor, čas). Ker pa je opredeljevanje umetniških medijev kot čistih, izraznih zlasti v enem kodu (npr. film kot umetnost podobe), problematično, se ga zdi smiselno nadgrajevati s premiso, da je sleherni medij večkoden oziroma hibriden. Učencem, ki se v prostem času srečujejo predvsem z elektronskimi teksti, tak pristop omogoča refleksijo ter sistematizacijo spontano pridobljenih izkušenj. Tretjič, a nič manj pomembno: recepcija. Primerjanje lastnega odzivanja na čustvene, miselne in etične signale kot tudi na prazna mesta v umetniških delih v različnih medijih ponuja odlična izhodišča za kritični premislek o lastni vlogi receptorja.
Ključne besede: večkodna pismenost, verbalna in vizualna reprezentacija, filmska vzgoja, teorija adaptacij
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1067; Prenosov: 12
Polno besedilo (0,00 KB) |
84. Novi pogledi na vlogo prevajanja pri poučevanju tujega jezikaSilva Bratož, Alenka Kocbek, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Na področju poučevanja drugega jezika se v zadnjih letih ponovno vse večji pomen pripisuje prevajanju kot legitimnemu pedagoškemu orodju. V prvem delu prispevka so obravnavani razlogi za neupravičeno omalovažujoč odnos do prevajanja pri metodologiji poučevanja drugega jezika v preteklih štiridesetih letih. Ta je zaznamoval zadnja desetletja kot odgovor na neustrezne pristope t. i. slovnično-prevajalske metode. Avtorici zagovarjata, da gre razloge za to iskati zlasti v pojmovanju vloge in rabe prevajanja, ki je pogosto preozko in ne upošteva sodobnih vidikov prevodoslovja in drugih disciplin. Pristop, ki je predstavljen v prispevku, združuje in hkrati nadgrajuje pedagoški vidik z ugotovitvami prevodoslovja in kognitivnega jezikoslovja. Obravnavane so relevantne sodobne smernice na področju prevodoslovja, medtem ko so v okviru kognitivnega jezikoslovja prikazani nekateri ključni pojmi in možni načini njihove uporabe pri učenju in poučevanju tujega jezika. Avtorici zagovarjata stališče, da je prevajanje potrebna in uporabna jezikovna zmožnost, kar je skladno z modelom sporazumevalnih zmožnosti, kot ga opredeljuje Skupni evropski jezikovni okvir. Poudarjata tudi, da bi bilo smiselno ponovno preučiti pomen in vlogo prevajanja kot orodja poučevanja, s čimer bi usvajanje jezika umestili v širši kulturni kontekst in hkrati spodbujali samostojnost učencev ter krepili njihovo zavedanje o medkulturnih in jezikovnih razlikah. V drugem delu so predstavljeni številni jezikovni primeri in vidiki, ki upravičujejo vlogo prevajanja pri poučevanju drugega jezika.
Ključne besede: prevajanje, prevodoslovje, kognitivno jezikoslovje, učenje in poučevanje drugega jezika
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1554; Prenosov: 55
Polno besedilo (0,00 KB) |
85. Kako dodiplomski študenti na pedagoški fakulteti zaznavajo šolski prostor kot dejavnik aktivnega učenjaMajda Cencič, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Aktivno učenje, povezano z izkušnjami učencev, poteka v konkretnih življenjskih okoliščinah, učenci pa z lastno aktivnostjo pridobijo novo znanje. Učno okolje mora pri tem čim bolj spodbujati učenje. Interaktivno učno okolje pa ni le spodbujevalnik učenja, ampak je tudi dejavnik učenja, saj prinaša številna sporočila, npr. kakšen odnos imamo do ekologije in trajnostnega razvoja, kako razumemo socialno kohezivnost v smislu sodelovanja s krajani, starejšimi, invalidi ipd. Šolski prostor deluje kot prikriti kurikulum, tridimenzionalni učbenik, tretji učitelj, tihi pouk ipd. Glede na drugačne poglede na šolski prostor nas je zanimalo, kakšna stališča imajo dodiplomski študenti Pedagoške fakultete v Kopru o šolskem prostoru kot dejavniku učenja in ali se stališča študentov razlikujejo glede na smer in letnik študija. V ta namen je 299 študentov vseh smeri študija v juniju 2012 izpolnjevalo vprašalnik. Iz vprašalnika, pretežno zaprtega tipa v obliki številčne ocenjevalne lestvice in lestvice stališč Likertovega tipa, smo za namen prispevka posebej analizirali tri stališča, ki se nanašajo na šolski prostor kot dejavnik aktivnega učenja. Združili smo jih v novo spremenljivko in jo za namen nadaljnje obdelave standardizirali. Podatki, obdelani na ravni opisne (srednje vrednosti, razpršenost) in inferenčne (Spearmanov korelacijski koeficient, Kolmogorov-Smirnov preizkus, regresijska analiza) statistike, kažejo, da se študenti strinjajo, da je šolski prostor dejavnik učenja, da pa na stališče o šolskem prostoru kot dejavniku aktivnega učenja bolj vpliva letnik kot smer študija.
Ključne besede: aktivno učenje, šolski prostor, stališča, študenti, pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1277; Prenosov: 18
Polno besedilo (0,00 KB) |
86. Vpliv etnične identitete na razvoj rezilience pri mladostnikih iz priseljenskih družinVanja Riccarda Kiswarday, Jana Suklan, Karmen Drljić, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Rezilienca je dinamičen proces, za katerega sta značilni splošna življenjska prilagodljivost in prožnost mladostnika, ki kljub težavam ohranja svoj pričakovani razvoj. Pri tem imajo pomembno vlogo varovalni dejavniki tako znotraj posameznika kot tudi v njegovem družbenem okolju. Vzgojno-izobraževalne institucije lahko prispevajo k razvoju tako etnične identitete kot tudi rezilience. Etnična identiteta je psihosocialni razvojni proces, znotraj katerega se mladostnik na podlagi raziskovanja in razumevanja svoje etnične pripadnosti opredeli. Možni so štirje etnično identitetni statusi: privzeti, razpršeni, odloženi in doseženi. Omenjamo tudi dva modela spodbujanja razvoja rezilience v šoli, na podlagi katerih v zaključku oblikujemo priporočila za medkulturno inkluzivno usmerjeno šolo. Naš namen je bil razrešiti dihotomnost etnične identitete kot varovalnega dejavnika ali dejavnika tveganja pri mladostnikih iz priseljenskih družin. Strukturiran vprašalnik, ki je vključeval lestvico rezilience in merilno lestvico etnične identitete, je med marcem in junijem 2011 rešilo 371 slovenskih mladostnikov različnih etničnih pripadnosti, starih med 12 in 19 leti. Lestvica rezilience je bila v raziskavah prepoznana kot ustrezni merilni inštrument za merjenje stopnje rezilince med mladostniki in pripadniki različnih narodnosti. V preteklosti je bila izmerjena visoka zanesljivost obeh lestvic. V obeh primerih je bil koeficient Cronbach alfa nad 0,80. Hipoteze smo preverjali z analizo varianc in Games-Howellovim post hoc preizkusom. Rezultati so pokazali, da je dosežena etnična identiteta vplivala na razvoj rezilience pri mladostnikih iz priseljenskih družin. Inkluzivna in multikulturna šola je šola, ki mladostnikom dopušča raziskovanje in izražanje etnične identitete ter skozi vzgojno-izobraževalne procese posreduje multikulturne kompetence, ki so ključne za širšo socialno kohezijo in družbeno zrelost.
Ključne besede: mladostniki, rezilienca, varovalni dejavniki, etnična identiteta
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1274; Prenosov: 21
Polno besedilo (0,00 KB) |
87. Kako motivirati slepega in slabovidnega učenca v inkluzivnem učnem procesuAksinja Kermauner, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Manj ko učenec vidi, manj je motiviran za spontano opazovanje stvari okoli sebe. Takega učenca je treba toliko bolj spodbujati h gledanju in opazovanju. Če pa gre za večjo izgubo vida (visoko slabovidnost ali slepoto), je treba učni proces obogatiti s prilagojenimi pripomočki in učili, da bo slep otrok lahko razvil podobne predstave kot videči. Za takega učenca je treba poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za ključne pojme iz učnega načrta ali okolja, ki niso na dosegu otrokove percepcije, ter ustrezno prilagoditi slikovni in grafični material. V prispevku navajam nekaj pripomočkov za uspešno delo s slabovidnimi in slepimi učenci ter metode, s katerimi jih motiviramo za optimalno sodelovanje v inkluzivnem učnem procesu. V praksi inkluzivnega šolanja se je pokazalo, da so specialni pripomočki, prilagojene metode ter ustrezna motivacija primerni in nadvse dobrodošli tudi za videče sošolce, kajti informacija, podana večkanalno (vid, sluh, tip), se bolje zasidra v spominu. Gre tudi za neke vrste dvosmerno inkluzijo - slep oziroma slaboviden učenec je vključen v večinsko osnovno ali srednjo šolo, okolje pa se s tem bogati in senzibilizira, ker se seznanja s specialnimi pripomočki in učili ter jih tudi s pridom uporablja.
Ključne besede: slep ali slaboviden učenci, inkluzija, specialni pripomočki
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1503; Prenosov: 54
Polno besedilo (0,00 KB) |
88. Vpliv različnih tipov ločitvenih stisk otroka in mladostnika na aktivnost v vrtcu in šoliBeno Arnejčič, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Ločitvena stiska je vse bolj prisoten pojav v odnosu med starši in otrokom, ki nastane, če je otrok dlje ločen od staršev, in mladega ter odraslega človeka zaznamuje za zmeraj. Ločenost od staršev kot prva stiska se začne oglašati med šestim in osmim mesecem starosti in traja do starosti pet let in dlje. Povsem v novih oblikah pa izbruhne pri mladostniku. V prispevku bom predstavil nekatere nevroznanstvene in biopsihološke pozitivne in negativne oblike zasvojenosti z odnosi, nakazal elemente stisk v odnosih med starši in otrokom/mladostnikom in učiteljem ter njihov vpliv na aktivnost učenca v šoli. V nadaljevanju bom predstavil tipologijo stisk. Opisal bom strategije za zmanjševanje ločitvene stiske pri otroku in mladostniku, ki nastane zaradi razveze (ločitve) staršev, in kako ta vpliva na aktivnost učencev pri pouku.
Ključne besede: ločitvena stiska, otroci in mladostniki, starši, zasvojenost z odnosi, aktivnost učencev
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1430; Prenosov: 30
Polno besedilo (0,00 KB) |
89. Stališča učiteljev o vplivu različnih posebnosti otrok in mladostnikov na njihove zmožnosti za aktivno učno in socialno vključevanje v šoliVanja Riccarda Kiswarday, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: V pričujočem prispevku je izpostavljen pomen pouka, ki aktivno vključuje učenca v vseh etapah učnega procesa in vseh fazah učenja. Tako naravnan pouk ranljivim skupinam učencev zagotavlja varovalno oporo, ki se ne kaže zgolj v povečevanju možnosti za njihovo večjo učno uspešnost, temveč tudi pri razvoju njihove osebne odpornosti in prožnosti, ki jim ju lahko z izkušnjami, pridobljenimi v procesu aktivnega učenja v šoli, uspe prenesti tudi v vsakdanje življenje - v doživljanje samega sebe in v bolj zdravo, uspešno in učinkovito odzivanje v težkih ali tveganih življenjskih situacijah. V prispevku so predstavljeni rezultati empirične raziskave, ki je bila usmerjena v subjektivne ocene učiteljev o pogostosti nekaterih razvojnih ali družinskih posebnosti otrok in mladostnikov, za katere menimo, da so dejavniki tveganja. Da ti otrokom in mladostnikom vsak dan poslabšujejo razmere pri vključevanju v šolski prostor, ugotavljajo tudi nekatere domače raziskave (Magajna 2006; Grebenc 2010). Na podlagi samoocen učiteljev smo ugotavljali tudi prepričanja o njihovi profesionalni vlogi pri pomoči in podpori tem učencem. Analizirali smo tudi subjektivna prepričanja učiteljev o vplivu navedenih posebnosti na učno in socialno funkcioniranje otrok in mladostnikov v šoli. Glede na dobljene rezultate v prispevku posebej omenjamo skupine učencev, ki izhajajo iz specifičnega družinskega okolja (bodisi da so v tem okolju deležni manj vzgojnih in učnih vzpodbud, so prikrajšani zaradi revščine bodisi da se njihovo družinsko okolje razlikuje po jeziku ali kulturnih običajih), ter skupine učencev, ki imajo težave na področju uravnavanja čustvovanja in vedenja ter v socialnih interakcijah. Rezultate raziskave povezujemo z ugotovitvami raziskav s področja rezilientnosti, ki šolskemu mikrosistemu dajejo velik pomen v procesu spodbujanja razvoja življenjske odpornosti in prožnosti ranljivih skupin otrok in mladostnikov pri premagovanju težav.
Ključne besede: ranljive skupine učencev, prepričanja učiteljev, dejavniki tveganja, varovalni dejavniki, življenjska odpornost in prožnost, didaktična načela, inkluzivna šola, socialno kohezivna šola
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1733; Prenosov: 26
Polno besedilo (0,00 KB) |
90. Aktivna soudeležba študentov kot osnova za kakovosten študijMaja Hmelak, Jurka Lepičnik-Vodopivec, 2015, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Opis: Študij je vedno odvisen od časa in prostora, v katerem poteka, ter tega, kako profesorji organizirajo delo. Postmoderna družba je družba nenehnih sprememb (kulturnih, političnih, družbenih), ki zahtevajo prilagajanje tako od posameznikov kot tudi organizacij. In zato je tudi študij, še posebno kakovost njegove izvedbe, močno odvisen od širših družbenih dogajanj in (ali pa še posebno) osebe (profesorja), ki je neposredno odgovorna za njegovo izvedbo. Kot protiutež profesorju je študent, torej oseba, željan novega znanja in dokazovanja svojih dosedanjih sposobnosti, spretnosti, znanja. Njune poti se srečujejo, da pa bi tudi sodelovala, si je treba prizadevati za aktivno udeležbo obeh. Avtorici v članku tako preučujeta problem kakovostnega študija z vidika aktivnosti študentov, predvsem se osredotočata na dejavnike in osebe, ki k temu pripomorejo, pa tudi načine za njegovo uresničitev. V prvem delu predstavljata teoretična izhodišča, pri čemer sta soočili razmišljanja različnih avtorjev (Apple 1992; Biutink 2009; Lepičnik Vodopivec 2002; Saracho in Spodek 2007 in drugi) ter podali odgovore na vprašanja o kakovostnem študiju preko aktivnosti samih študentov. Ob tem sta posegli tako na področje strokovnega izobraževanja in učenja kot tudi osebnostnega razvoja oseb, ki v procesu aktivnega študija sodelujejo (študentje in profesorji). V drugem delu predstavljata in utemeljujeta možnosti, načine in naloge za spodbujanje aktivnosti študentov. Osredotočili sta se na študij predšolske vzgoje in študente, ki se pripravljajo za poklic vzgojitelja predšolskih otrok. Konkretno sta prikazali primer naloge (priprava in izdelava ter predstavitev priročnika preko delnih nalog in zadolžitev) za spodbujanje aktivnosti študentov in hkrati utemeljili dosežke tako na strokovnem kot tudi osebnostnem področju študenta. Ob tem sta pojasnili, kakšen vpliv ima aktivna soudeležba med drugim na strokovni in osebnostni razvoj profesorja. V zaključku poudarjata pomembnost medsebojnega sodelovanja in nujnost samoaktivnosti študenta za kakovosten študij kot celoto in predvsem za kakovosten strokovni in osebnostni razvoj vseh udeleženih (študentov in profesorjev).
Ključne besede: aktivnost, študentje, študij, kakovost, učenje, predšolska vzgoja, strokovno izobraževanje, osebnostni razvoj
Objavljeno: 14.10.2015; Ogledov: 1124; Prenosov: 21
Polno besedilo (0,00 KB) |
