| Abstract: | Prispevek razmišlja o poetičnem dokumentarcu kot dispozitivu, ki mišljenja ne utemeljuje v jeziku, temveč v dotiku – v ritmih, zvočnih napetostih, vizualnih zadržkih, kjer podoba ne govori, ampak traja. Na primeru filma V mojih sanjah raste vsako noč drevo (2024) Vida Hajnška analizira, kako lahko film – kadar se odpove naraciji in reprezentaciji – vzpostavi pogoje, v katerih mišljenje ni več konceptualna refleksija, temveč telesna orientacija v svetu, ki se šele vzpostavlja. Zaznava tu ni posrednica med subjektom in objektom, temveč način, kako telo vztraja v afektu. Osrednji koncept je zadržek – napetost, ki ne prekine, temveč vzpostavi novo konfiguracijo razmerja med telesom in podobo. Film se v tem okviru ne sprašuje, kaj je resnica, temveč, kako lahko resnica učinkuje – ne kot razlaga, temveč kot prisotnost. Prispevek združuje fenomenološki miselni okvir (Merleau-Ponty, Sobchack, Marks, Massumi, Sontag) z analizo formalnih elementov filma (kadra, ritma, zvoka, teksture), pri čemer poudari, da poetični film ne proizvaja vednosti, temveč pogoje, v katerih se mišljenje lahko zgodi – kot afekt, kot trajanje, kot bližina. |
|---|
