91. |
92. |
93. |
94. Razvijanje rezilientnosti študentov preko doživljanja izkušnje inkluzije na pedagoški praksiKarmen Drljić, Vanja Riccarda Kiswarday, 2016, izvirni znanstveni članek Opis: Teorija rezilientnosti preučuje odziv na stresne in emocionalno naporne okoliščine. Kaže se v posameznikovi zmožnosti konstruktivnega odziva na izzive iz okolja. Prve konkretne izkušnje z otroki s posebnimi potrebami na pedagoški praksi lahko študentom bodočim vzgojiteljem zaradi še nezadostnih izkušenj in kompetenc predstavljajo izziv, ki je včasih lahko naporen. V kvalitativni raziskavi smo želeli ugotoviti, kako se na praksi izraža rezilientnost študentk študijskega programa Predšolske vzgoje, Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, skozi opazovanje mentorjeve inkluzivnosti ter skozi prepoznavanja izzivov pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami. Analiziranih je bilo 43 poročil strnjene pedagoške prakse študentk tretjega letnika predšolske vzgoje. Rezultati so pokazali, da študentke pri vzgojiteljicah mentoricah prepoznavajo tako inkluzivna kot neinkluzivna stališča in delovanja, toda pogosteje opisujejo inkluzivnost. Nadalje smo ugotovili, da se dobra polovica študentk (55,8 %) na konkretno izkušnjo inkluzije odzove proaktivno, 44,2 % pa pasivno. Študenti, ki proaktivnega odziva še niso zmožni, potrebujejo podporo in usmerjanje, predvsem pa mehanizme, s pomočjo katerih postopoma in samostojno izgrajujejo rezilientnost, ki je v inkluzivnih vzgojno-izobraževalnih okoljih pomembna in potrebna kompetenca pedagoga.
Ključne besede: študenti, predšolska vzgoja, praktično usposabljanje, rezilientnost, otroci s posebnimi potrebami, inkluzija
Objavljeno v RUP: 24.01.2018; Ogledov: 2564; Prenosov: 51
 Povezava na celotno besedilo |
95. |
96. Aplikativni vidik otrokovega pripovedovanja v predšolskem obdobjuBarbara Baloh, 2015, izvirni znanstveni članek Opis: Vsakokrat, ko otrok pripoveduje, sporoča izkušnjo, ki jo je bodisi pridobil sam ali mu jo je posredoval kdo drug, in tako gradi lastno pripovedovalno shemo, ki služi njegovemu nadaljnjemu tvorjenju pripovednih besedil. Glede na pomen pripovedovanja v kurikulu za vrtce se zastavlja vprašanje, kako je mogoče pri otroku pripovedovanje, ki je njegova potreba, ustrezno spodbujati in glede na starostno stopnjo nadgrajevati. Pričujoči prispevek osvetljuje kurikularno problematiko o vlogi odraslega (vzgojitelja/učitelja) pri pripovedovanju ter o pripovedovanju kot kulturno pogojeni in pomembni dejavnosti za otrokovo pismenost.
Ključne besede: predšolska vzgoja, predšolski otroci, pripovedovanje, umetnostno besedilo, neumetnostno besedilo
Objavljeno v RUP: 24.01.2018; Ogledov: 1978; Prenosov: 52
Povezava na celotno besedilo |
97. |
98. |
99. |
100. |
